Sveti Senan
Zató, de b' od ženskih ne bil zapeljan,
podál na otòk se je sveti Senán;
valovi šumijo okrog in okrog,
otòk ni dotaknjen od ženskih bil nog.
Na morji se vzdigne prav velik vihar,
vse kliče svetnike na pómoč mornar;
strašnó se valovi, vetrovi tepó
in strele letijo, grom trese nebó.
Tje barko k otoku vihár pridrvi,
'z nje deklica stopi z nebeškim' očmί; —
dve skal'ci vzdiguje strah prsi mokré,
Senánus je zmoten, se d'jat' kam ne ve.
»Vihár me pridrvil je semkej do vas,
pod streho vzemite me, oče, ta čas,
de se posušim, in prosite Bogá,
de póšlje drug veter, de vreme nam dá.« —
»Za vreme,« ji reče, »jaz hočem molit',
na tem pa otoku ne smeš se mudit';
menih sta in ženska nasprotne stvarί;
le hitro od tod proč, ker se že mračί!"
Poklekne in prosi za vreme Boga,
poležejo koj se valovi morja,
in luna zasije, zvedrί se nebó; —
preč deklico mokro vetrovi nesó.
Senánu se sanja potem vse noči
od deklice nedrij, od njenih oči,
de v smrtno bolezen pogreznil jo mraz,
in de jo spovédat' zamudil je čas.
In kadar vihár spet na morji bučί,
po barki ozira se s skrbnim' očmί;
ak' žensko pridrvil vihar bi tje v stran,
pod streho bi vzel jo, spovedal Senán.
Tam čaka zastonj in zastonj se kesá;
nazaj med ljudi se Senánus poda.
Od tod se menihi ženstva ne bojé,
za dušo in truplo njih radi skrbé.
No comments:
Post a Comment