nebo: Zakorakali smo v postni časa ampak vseeno nekaj o...

nebo: Zakorakali smo v postni časa  ampak vseeno nekaj o...: Zakorakali smo v postni časa  ampak vseeno nekaj o pustnih šegah;  V časopisu GORENJEC,  3.3.1900. Št. 8. Str. 4. so zapisali:

(SVETA) LASTOVICA

O lastavici

Ptico lastavico imajo Slovenci še današnje dni v visoki časti. Ž njo prihaja sreča v hišo, zato Bog prenesi je preganjati ali jej gnjezda razdirati; kdor lastavično gnjezdo razdere, ta svojo srečo podere. Kdor pa lastavičje serce pri sebi nosi, tega vse rado ima, in kdor kamenček v roke dobi, ki je v lastavičnem truplu skrit, ta je varen vsake bolezni; tako si pripoveduje priprosto ljudstvo slovensko. 

Toliko so častili stari Sloveni lastavice, da so njih duhovni pripuščali lastovicam, si na podobah solnčnega boga Rugevita gnjezda napravljati. Tudi v keršanskih slovenskih legendah imajo lastavice svoj pobožni pomen. Pravijo, da je lastavica na križ sedla, na kterem je terpel Zveličar sveta, in ga s svojim žvergolenjem tolažila. Zveličar jej je za milo delo dovolil, da sme med sveto mašo na altarju sedeti.

(D. Trstenjak, Slovenski glasnik 1861)

FRANCE PREŠEREN: "SVETI SENAN"

Sveti Senan

Zató, de b' od ženskih ne bil zapeljan,
podál na otòk se je sveti Senán;
valovi šumijo okrog in okrog,
otòk ni dotaknjen od ženskih bil nog.

Na morji se vzdigne prav velik vihar,
vse kliče svetnike na pómoč mornar;
strašnó se valovi, vetrovi tepó
in strele letijo, grom trese nebó.

Tje barko k otoku vihár pridrvi,
'z nje deklica stopi z nebeškim' očmί; —
dve skal'ci vzdiguje strah prsi mokré,
Senánus je zmoten, se d'jat' kam ne ve.

»Vihár me pridrvil je semkej do vas,
pod streho vzemite me, oče, ta čas,
de se posušim, in prosite Bogá,
de póšlje drug veter, de vreme nam dá.« —

»Za vreme,« ji reče, »jaz hočem molit',
na tem pa otoku ne smeš se mudit';
menih sta in ženska nasprotne stvarί;
le hitro od tod proč, ker se že mračί!"

Poklekne in prosi za vreme Boga,
poležejo koj se valovi morja,
in luna zasije, zvedrί se nebó; —
preč deklico mokro vetrovi nesó.

Senánu se sanja potem vse noči
od deklice nedrij, od njenih oči,
de v smrtno bolezen pogreznil jo mraz,
in de jo spovédat' zamudil je čas.

In kadar vihár spet na morji bučί,
po barki ozira se s skrbnim' očmί;
ak' žensko pridrvil vihar bi tje v stran,
pod streho bi vzel jo, spovedal Senán.

Tam čaka zastonj in zastonj se kesá;
nazaj med ljudi se Senánus poda.
Od tod se menihi ženstva ne bojé,
za dušo in truplo njih radi skrbé.

IVAN CANKAR: PETER KLEPEC

PETER KLEPEC

Peter Klepec je bil doma v Čubru. Ker je bil šibkega ia slabotnega telesa, zato so mu njegovi neporedni tovariši pogostoma nagajali. To mu je zelo težko dejalo, in želel je, da bi bil močnejši od njih in sicer tako močan, da bi bil kos vsacemu. Necega dne, ko je pasel ovce na zelenej grivi (trati),

povzdigne oči k nebu, moli in prosi Boga, da bi mu dal moči zoper hudobne tovariše. Še predno odmoli, sliši glas: "Peter, moč ti je dana! primi za grm in izderi ga!" In on prime za grm in izdere ga s korenino vred. In zopet se čujeglas: ,"Peter, primi za brezo, in izderi jo!" Peter ves vesel zgrabi brezo,

in breza gre iz tal, kakor izpodgrizeno žito. In tretjič se čuje glas: "Peter, izderi hojo!" In Peter stori, in stara debela hoja leži pred njim kakor slamnata bilka. Peter je bil Bogu zelo hvaležen za to zadobljeno moč. Njegovi tovariši, ki so ga poprej zaničevali, bali so se ga zdaj in muniso nič več nagajali. Zdaj bi se bil lehko rnaščeval nad njimi, ali, ker je bil usmiljenega srca, odpustil jim je vsa razžalenja ter ni storil nikomur nič žalega.

Peter je doraščal in ž njim je rastla tudi njegova čudna moč. Prihajali so hudi časi. Ošabni Turek je gnal svoje čete nad kristjane. Cesar mu gre naproti in bi ga rad pregovoril ter odvrnil hudo vojsko. Ali zaman! ošabni Turek se ne uda lepim besedam; vendar pa toliko odneha, ako cesar velike vojske noče, naj bi se dva, jeden Turek in jeden cesarski podložnik posamezno udarila. Imel pa je turški sultan grozovitega orjaka v vojski, na katerega se je zanašal. Po vseh svojih deželah cesar pošilja pisma in išče človeka, ki bi se poskusil s Turkom. Bližal se je uže dan, ki je bil za boj odločen, a ni še človeka, da bi se šel s Turkom merit. Pride uže zadnji večer za boj napovedanega dneva. Cesar je v velikej zadržgi; zamišljen je v svojej sobi, in ne ve, kako bi si pomagal. Kar stopi v zlato sobo mladenič, ki je bil borno oblečen, in se nekako boječ bliža cesarju, ter mu reče: "Dovo1ite, svitli cesar, da govorim z Vami! Jaz sem Peter Klepec iz Čubra, in sem prišel tu sem, da se bodem poskusil s turškim orjakom, in ako Bog dade in sreča junaška, oprostim Vas in svojo lepo domovino." Blagi cesar pa se bridko nasmeje in z glavo zmaje, misleč, tako mlad in tako šibek mladenič,

kakor je bil Klepec na videz, kako bi ta premagal orjaškega Turčina! Poprašuje ga dalje, in vrli junak mu dobro odgovarja. Pove mu tudi, da je močen in kako je to čudno moč prejel. Cesar ga je vesel in ga povabi k večerji. Pri večerji se cesarjevi služabniki bornemu mladeniču posmehujejo

in ne morejo verjeti, da bi bil kaj močan, a še menj, da bi šel na turškega zmaja. Prinesejo mu konjsko podkev in mu rečejo, naj jo zlomi, ako je res tako močen, da se upa nad Turka. Klepec pa jim veli, naj prinesejo sedem novih podkev, in vse zdrobi v jednej roki kakor kos kruha. Vsi se mu čudijo, tudi cesar sam. Ko se je zjutraj za rano v turško ležišče izvedelo. da je cesar dobil bojevalca, brž gre turški namestnik svojemu nasprotniku naproti. Snideta se na planjavi blizu turškega ležišča. Ko Turek ugleda mladega Klepca, zelo se mu smeje in ga zaničuje. "Dobro jutro, oče", pravi mu Klepec, in mu

ponudi roko, in Turek Klepcu tudi rahlo v roko seže. Klepec prime za Turkovo roko, in mu jo odtrga. Turek zatuli in udari po Klepcu z drugo roko. Toda urni Klepec se mu umakne in poči on prvi Turka. Turek se zvrne, pa več ne vstane, Sultan videč, da je zmagan, ukaže vojakom, da naj Klepca pomandrajo. A Klepec izdere prvo bližnje drevo, pa opleta in treska po Turkih, ter jih pometa kakor smeti po planjavi. Pobil je vse, kar mu jih ni zbežalo. Tako je močni Klepec Turke naklepal na tešče zjutraj za rano. In Turki od tistega časa niso več prišli na cesarsko zemljo.