O TOVORJENJU

O nekdanjem tovorenji

V prejšnjih stoletjih, ko še niso bile ceste po de­želah tako razpeljane, in so le slaba, strma kolovozna pota in ozke steze družile trge in vasi, ni bilo moč prevažati blaga od kraja do kraja na visokih in močnih parizarjih; torej so morali kupci, ako so hoteli svoje blago po deželi razširjati, to po drugi poti začeti, jeli so namreč tovoriti. Po dva, trije ali še več gospodarjev se je zbralo, obložili so svoje konje z raznim blagom in tako so jo mahali po hribih in dolinah od kraja do kraja. Ribničanje so naložili suhe robe in loncev, Čičl brusov, drugi zopet žganja in olja, in to vse so donašali med kmete, včasih pa tudi v mesta in trge na prodaj. Ker pa so bila takrat zavoljo samotnih krajev in zavoljo pomanjkanja potrebnih čuvajev pota zelo nevarna zaradi roparjev, niso tovorniki nikdar hodili posamezni. Zbralo se jih je, kakor sem že rekel, po več skupaj in tudi trideset konj, zraven pa še po kakih deset ali dvanajst hlapcev, ki so bili vsi dobro oboroženi, torej so bili brez skrbi zastran sovražnih napadov. Ranjka mati so mi večkrat kazali kraje, koder so hodili tovorniki. Rekli so, da so njih mati še dobro pomnili, ko še ni bilo videti težkih vozov po cesti, ampak samo tovorniški obloženi konji so se vlekli za vrstjo po dolini, kakor karavane v jutrovih deželah. To potrjujejo tudi mnogi kraji, ki so dobili imena po nekdanjih tovornikih, kakor pod Tovornikom, »na Počivalniku« i. t. d. Mati so mi tudi včasih pesem peli o tovornikih, ki pravi: 

Le vesela bod' Kranjica,

Tovornik ima petico,

Pijača bo gotova,

Če hočeš bit' njegova.

Moravčanje so tiči,

Imajo konje kot osliče.

Pri vsaki skali kujejo,

Pri vsaki mlaki vzdigujejo.

Mladi Čajža

Naj prvi rajža i. t. d.

 Tovorniki so naj raji hodili za vodo, kjer jim ni bilo treba cijaziti čez hribe in jarke. Da njihovi konji niso bili najlepši in debelejši, lahko se samo po sebi ve. Kajti dan na dan nositi tovor na sebi in zraven še jezdeca, korenjaškega pečuharja, pri vsem tem pa imeti le malo piče, ki so jo morali si večkrat sami iskati v resji in resnjaku, ni kar si bodi; torej so bila ta revna kljuseta včasih tako zdelana, da bi jim bil lahko seštel vse ude bornega hrodja brez velikega truda. Ko pa so se pozneje ceste popravile in razširile po deželah ter se je dan za dnevom vedno več vozov prikazovalo, ki so privažali blaga iz daljnih krajev, pojenjala je tudi tovorija. Le včasih se je še prikazal v samski vasi kak Čič z brusi, neznano kriče, — zadnji ostanek nekdanjih mogočnih tovornikov. 

(Spisal J. P., Besednik 1870/23)

AJDOVO ZRNO - ali: "Zakaj smo Slovenci v Sloveniji?"

Ajdovo zrno

 — Očetje naši so stanovali nekdaj v deželah izhodnih, tam kjer sije in greje solnce let in dan, kjer je zlata obilno in bogastva bez mere. Toda s časom v krajih taistih so se ljudje do čuda pomnožili, in selišč drugih iskat, se napotijo očetje naši. Miroljubni so rajši zapustii kraj obilne sreče, kot da bi se bili ruvali in pobijali. Popotnim jim boginja, katera jih je ljubila zavoljo miroljubnosti, da zrno, rekoč: "Koderkoli bote popotovali, vsadite zrno to; kjer ozeleni in zraste, tam ostanite. Ako pa neozeleni o dnevih treh, ga izkopljite in pomeknite se dalej." Nikjer ni ozelenelo zrno: ne na bregu morja černega, ne po planjavah polskih, ne po gorah nemških, le v zemlji slovenski je ozelenelo in razcvetelo se belo in prineslo sad prijeten in obilo koristen. In dan današnji seje Slovenec ajdo, — če to suša pritisne ali slana popari — je slaba za slovenskega kmeta. 

(Zapisal J. Bohinc v SG 1858/1)