JOSIP JURČIČ: BELA KAČA /WHITE SNAKE/

A vrnimo se nazaj k pravi Mythologici slovenici.

Josip Jurčič je leta 1861 priobčil svojo prvo objavo, gre za pripovedko o beli kači. Tu še ni "literat", ampak zvest zapisovalec ljudskega izročila.

Pripovedka o beli kači

(Zapisal J. Jurčič)

Bela kača je mati in kraljica vseh drugih kač. Šele le v visoki starosti postane bela. Glava jej je debela in podobna mačkini. Verh glave pa nosi krono in v njej dragoceni kamen demant, ki se v temi tako sveti, da šivajo štiri krojači pri njem brez druge svečave. Kdor dobi tedaj demant iz njene krone, srečen je za celo življenje, toliko je vreden. Zato so jo pa že od nekdaj zelo zalezovali. Ali tega kamna je težko dobiti, ker je bela kača silo huda, in poveljnica vseh kač, ne stanuje nikoli sama, ampak v večih kačjih gnezdih, iz kterih pride malokdaj na dan. Bil je kačji lovec , ki je gadom mast pobiral. Našel je v velikem skalovju med bukovjem veliko kačje gnezdo, in je hotel tudi tukaj gade poloviti, da bi po svojem opravilu masti dobil. Vzame sebo tovarša, da bi mu pomagal, kar se mu je dozdevalo, da bo kač, več kakor drugod. Na skalovje pridši odbere primeren kraj, odlomi leščevo šibico, ki je zrastla v enem letu, načerta s tako šibico ris, se vstopi v sredo, pripravi svoje orodje in vzame piščal v roke, da bi kače sklical. Tovarš se je pa bal bele kače in si ni upal pri risu ostati. Zleze torej na deveto bukev od risa, in ko je uni v risu jel na svojo piščalko piskati, vidil je, kako so lezle kače od vseh strani, rujave, pisane, grebenaste in druge proti risu. Vsaka je položila glavo na ris. Naenkrat pride bela kača, položi glavo na ris, udari z repom po tleh in v enem trenutju puhnejo vse kače na lovca v risu in ga opikajo, da je umeri pri priči. Ko bi njegov tovarš ne bil na deveti bukvi, slaba bi se bila tudi njemu godila.

(Slovenski glasnik 1861/26)

Noriško kraljestvo - 1 stran

To ni reklama, ampak info (1 stran)

Pravijo, da je treba ločiti politika od umetnika v eni in isti osebi. A bo treba počakati na oceno.

POD SVOBODNIM SONCEM

Tako se začne znameniti slovenski zgodovinsko-mitološki roman Pod svobodnim soncem (znova aktualen zaradi podobne tematike z romanom J. Janše o noriškem kraljestvu):

Od vzhoda, severa in zapada so se zgrinjali vojščaki. Dan na dan so se vračali na znojnih konjičih sli v gradišče in naznanjali starosti Svarunu, da so dobro opravili. Potem so posedali po dvorišču in polegali krog ognjev. Hlapci so jim rezali kose pečenih koštrunov z ražnja; Ljubinica, staroste Svaruna lepa hči, jim je točila medu in obdarovala vsakega s kožuščkom iz bele jagnječevine. Sin Iztok pa je za slehernim poslancem odjezdil iz gradišča in hitel prihajajočim vojščakom naproti.

»Svetovit te je navdahnil, starešina, vile so vas pospremile, hrabri vojščaki, da ste pregazili močvirja, da ste preplezali gorska sedla in prišli do gradišča staroste – mojega očeta Svaruna, ki vas zahvaljuje in pozdravlja!«

Tako je nagovarjal mladi Iztok, Svarunov sin, čete Slovenov, ki so se zbirale v dolini krog gradišča. Vsak trenutek so se pobliskávala kopja iz hrastovega gozda, v poznem večeru so zagorevale plamenice – in Iztok se ni utrudil. Vsako četo je pozdravil v imenu staroste, vsakega starešino povedel v gradišče, kjer so dobili prigrizkov in počitka pa prijaznih besed in pozdravov veliko.

Dolina krog gradišča se je napolnila s šotori. Po ravnini je plapolalo ponoči jezero ognjev, donele so bojne pesmi, meketali ovni in ovce, mukali so junci, ko so jih gonili v zakol. Naokrog pa so porezgetavali konji in mulili usahlo travo. Zakaj v déžel je prišla pozna jesen.

V gradišču se je izprehajal po okopu Svarun, sivoglavi starosta Slovenov. Ljubinica mu je bila stkala iz belega lanu mehko haljo. Za okrog ledij mu je bila sešila gorkih jagnječevin, a stara pleča mu odela z najlepšo ovnovo kožo. /.../

Mythological setting?

The Dream of Oengus

The Dream of Oengus

Oengus was asleep one night when he saw something like a
young girl coming towards the head of his bed and she was
the most beautiful woman in Eriu. He made to take her
hand and draw her to his bed but as he welcomed her she
vanished suddenly and he did not know who had taken her
from him. He remained in bed until the morning but he was
troubled in his mind: the form he had seen but not spoken
to was making him ill. No food entered his mouth that day.
He waited until evening, and then he saw a timpan in her
hand, the sweetest ever, and she played for him until he fell
asleep. Thus he was all night, and the next morning he ate
nothing. [...]

To be continued